"Gnitje možganov": kako se mu izogniti in pomembna zaobljuba

Pograbite svoj telefon, odprete družbeno omrežje in vidite nekoga na eksotični destinaciji za novo leto. Zakaj niste tudi vi na dopustu? Še nekaj klikov – nekdo se je preselil na podeželje in živi v idilični koči. Zakaj se ne bi tudi vi znebili vseh dražljajev mesta? Še nekaj klikov in izvršni direktor nekega podjetja na nekem podkastu razlaga, kako bo umetna inteligenca pospešila vaš zaslužek.

Čutite, kako vam gnijejo možgani? Zdi se, da nam družbena omrežja kradejo čas in nam vzbujajo občutek, kot da nismo dovolj in ne doživljamo dovolj – če tako čutite tudi vi, se verjetno lahko povežete z ustvarjalko vsebin iz Berlina Tiziano Bucec, ki se s svojimi objavami bori proti "brain rotu" oziroma gnitju možganov, lanski besedi leta.

"Te vsebine ustvarjam, saj sem utrujena od tega, da nas družbena omrežja delajo bolj neumne, bolj anksiozne in manj prisotne," je dejala v prvem videu, usmerjenem v boj proti gnitju možganov. Iz tega se je razvila prava serija o tem, kako uporaba družbenih omrežij vpliva na naše možgane in kako jih uporabljati zmerno.

Gnitje možganov ni znanstveni izraz. Z njim poimenujemo vsebine, ki so pogosto zabavne in nesmiselno – pomislite na 6-7 ali capuccina ballerina! A izraz je postal tudi kratek način, da opišemo pretirano rabo družbenih omrežij, zmanjšano zmožnost kritičnega razmišljanja in zmanjšanje pozornosti.

Znanje, ki ga imamo o možganih in zasvojenosti, razloži veliko o tako imenovanem brain rotu. Mehanizmi, zaradi katerih brez razmišljanja drsimo s prstom po telefonu, so podobni tistim, zaradi katerih zlorabljamo droge in alkohol. Pri najstnikih, ki imajo digitalno zasvojenost, so raziskave pokazale motnje v signalizaciji med predeli možganov, ki so pomembni za nadzor pozornosti, delovnega spomina in drugih funkcij. Čas, ki ga preživimo z gledanjem nizkokakovostnih vsebin, ima lahko škodljive učinke.

Kdaj je vsebina nekakovostna?

Glavni krivec za gnitje možganov je nekakovostna vsebina, pri čemer imamo pogosto v mislih kratke videoposnetke, na katerih ljudje plešejo ali pa prikupne živali delajo prikupne stvari, razlaga dr. Nidhi Gupta, pediatrična endokrinologinja in avtorica knjige o tem, zakaj bi morali odrasli pobegniti digitalnim odvisnostim in tako rešiti naslednje generacije.

"Naša pozornost je omejena, in ko se toliko vsebin bori zanjo, bomo nekaj pomembnega pustili na strani – naj bo to zdravje, delo, odnosi ali spanje," je dejala Gupta. "Te vsebine slabe kakovosti, ta digitalni hrup, vnašamo v naš možganski prostor."

Kratke vsebine so oblikovane tako, da nam hitro dajo veliko dozo dopamina, nevrotransmitorja, odgovornega za nagrajevanje in motivacijo. Tako se k tem vsebinam znova in znova vračamo.

To še zdaleč ni le problem otrok

Kot pri drugih zasvojenostih, obstajajo načini, kako se spopasti s pretirano uporabo elektronskih naprav. A v največji nevarnosti pri pretirani uporabi so zagotovo otroci, ki zaradi prilepljenosti na ekrane lahko zamudijo ključne mejnike. Med razvojem otroci namreč potrebujejo veliko različnih izkušenj, da se lahko oblikujejo možgani, ki so sposobni učenja in razvoja. Konzumiranje kratkih, nekakovostnih vsebin, pa lahko vpliva na sposobnost učenja.

A da lahko pomagamo otrokom pri zdravem odnosu z družbenimi omrežji, jim moramo biti zgled. "Zasvojenost z ekrani ni problem otrok. To je problem ljudi," je dejala Gupta. "Kot odrasli smo vzorniki za otroke. Če tudi med vožnjo segamo po telefonu, s tem otrokom na zadnjih sedežih sporočamo, da je to normalno. Ko bodo oni v tej situaciji, bodo verjetno ravnali podobno," dodaja.

Tako je učenje z zgledom veliko bolj uporabno kot predavanje, kaj nekdo sme ali česa ne sme.

Postavljanje mej

Družbena omrežja lahko imajo številne koristi za odrasle, zato naš cilj ne bi smel biti, da jih popolnoma odpravimo, pravi dr. Gloria Mark, profesorica informatike z Univerze Kalifornije, ki proučuje, kako digitalni mediji vplivajo na naša življenja.

"Če ste oseba, ki zlahka preživi ure na družbenih omrežjih, si določite omejitve," svetuje. Lahko si določimo dnevni časovni okvir, kdaj sploh preživljamo čas na telefonu. Poleg tega lahko pomaga tudi brisanje aplikacij in dostopanje do družbenih omrežij samo preko brskalnika. Takšna uporaba zahteva več truda in je posledično manj zasvojljiva.

"Moč volje ne deluje. Pomembnejše so dejanske spremembe v okolju," še pravi Gupta. Zaobljuba, ki si jo lahko vsi zadamo za leto 2026, je zagotovo, da manj časa preživimo pred ekrani.